Smiselne aktivnosti za osebe z demenco

Smiselne aktivnosti za osebe z demenco

Vsak človek je vreden dostojanstva, skrb za šibke in bolne je še toliko pomembnejša. Osebe z demenco potrebujejo skrbno podporo in pomoč okolja, a postopoma. Demenca je stanje, ki se razvija dlje časa, raziskave kažejo, da nekje od 8 do 10 ali več let. Tako različne faze napredovanja demence zahtevajo od oseb, ki skrbijo za dementne, tudi različne stopnje pomoči in podpore.

Delo, poklic, konjički, aktivnosti v prostem času, skrb za druge, opravljanje vsakodnevnih gospodinjskih opravil, skrb za osebno nego, dom in druga vsakdanja opravila ohranjajo posameznikovo identiteto, občutek zmožnosti, kompetentnosti, varnosti in lastne vrednosti. Ko oseba postopoma opaža, da vsega več ne zmore tako kot nekoč, je v stiski in potrebuje čustveno ter fizično podporo drugih ljudi, največkrat svojcev.

Vsako opravilo, ki ga oseba še zmore narediti, ohranja njen občutek kompetentnosti, vrednosti, zadovoljstva, zato je postopna in načrtovana pomoč svojcev še toliko bolj pomembna. Kakor pri otrocih pravimo, da jim delamo »medvedjo uslugo«, če opravimo stvari namesto njih, saj se nečesa ne bodo naučili sami, podobno velja tudi za osebe z demenco. Pri njih je drugače le to, da jim dovolimo opraviti stvari, ki jih še zmorejo ne zato, da bi se nekaj novega naučili in postali samostojni, pač pa da bi ohranjali svojo vitalnost čim dlje časa. Vsaka aktivnost ohranja ali krepi vitalnost miselnih procesov, senzornih zaznav in motoričnih funkcij. Preventivno delovanje je zato ključnega pomena. Raziskave kažejo, da različne prostočasne aktivnosti, ki ohranjajo in krepijo možgansko plastičnost, lahko napredovanje demence celo upočasnijo ali osebi omogočajo, da ostaja samostojna čim dlje časa.

Smiselno je torej, da sproti preverjamo, kaj oseba še zmore in kje že potrebuje podporo. V začetku demence bo morda potrebovala le malo podpore (npr. zapisovanje listkov, kje se odlagajo posamezne stvari, pomoč pri upravljanju z denarjem, spremstvo v mesto, trgovino itd.). Kasneje bodo postopoma upadale zmožnosti za opravljanje gospodinjskih opravil (kuhanje, delo v delavnici itd.), a bo oseba še zmožna opravljati finomotorične aktivnosti, zato jo lahko vključujemo v delna opravila. Na primer lahko nam kaj nareže, olupi, sestavi itd. Organiziramo ji lahko tudi različne prostočasne aktivnosti, ki bodo ohranjale in stimulirale ohranjene funkcije in sposobnosti. Na primer, če se oseba ne spomni, kaj je zaužila pri zadnjem obroku, ker je njen kratkotrajni spomin že šibek, pa bo znala pripovedovati zgodbe iz svojega življenja, medtem ko si bo ogledovala domače fotografije. Takšne aktivnosti jo lahko sprostijo in ohranjajo občutek samozavedanja, samovrednosti, zadovoljstva ter povezanosti z drugimi.

Osebe z demenco potrebujejo drugačen, edinstven  pristop, ki zahteva od svojcev in negovalcev veliko fleksibilnosti in prilagajanja ter posebnosti v komunikaciji in sodelovanju z njimi. Težko je, ko osebi posvetimo svoj prosti čas, naredimo za njo najbolje, kar je v naši moči (ji npr. skuhamo kosilo ali jo peljemo na sprehod, se igramo z njo družabno igro), ona pa se tega ne spomni ali pa nas morda ne prepozna. Za svojce je to nemalokrat boleče spoznanje in od njih zahteva veliko čustvene in miselne prilagoditve ter razumevanja.

Spodaj navajamo, katere aktivnosti so primerne za osebe z demenco in na kaj morate biti posebej pozorni ob izvajanju treninga oz. aktivnosti.

Primerno pripravite prostor

Odstranite nepotrebne oznake in stvari tako z materialov za aktivnosti kot z mize. Zmanjšajte hrup in poskrbite, da ni ostalih motenj (hrup iz ostalih prostorov, glasen govor oseb v prostoru ali zunaj njega, glasna glasba ...). Vse to namreč osebo moti pri koncentraciji ob ukvarjanju z aktivnostjo.

Govorite manj, prikazujte več

Pri napredovani obliki demence vedno pokažite, kako aktivnost poteka – v kolikor je potrebno aktivnost primerno poenostavite oz. prilagodite. Ob tem čim manj govorite in čim jasneje prikažite potek aktivnosti, saj oseba tako lažje sledi prikazanemu (sposobnost procesiranja besed namreč upade bolj zgodaj, medtem ko se procesiranje kretenj in vizualnih znakov ohranja dlje).

Izbira aktivnosti s pomenom

Pri osebah z demenco predstavlja pomemben dejavnik uspešnosti učenja uporaba osebi domačih,  dobro poznanih stvari. Pri izbiri didaktičnega materiala in drugih pripomočkov je ključno, da ji predstavimo oz. ponudimo aktivnosti, ki so ji dobro poznane oz. da vzamemo v obzir človekove pretekle interese in hobije.

Nekomu, ki je bil po poklicu mizar, lahko pogled na poznana orodja (na sliki ali v realnosti) prebudi eksplicitne spomine (pri teh spominih velja, da večja kot je podobnost med trenutnimi ter preteklimi, originalnimi okoliščinami, bolj verjetno je, da se bo oseba nečesa spomnila). To omogoči prijetno preživljanje skupnega časa ob obujanju starih zgodb, hkrati pa se sprožijo tudi čustva, ki so del tega spomina. Za posameznike z napredovano obliko demence je npr. primerna izjemno enostavna, prilagojena oblika aktivnosti Tool Shed.

Ponudite izbiro kadarkoli je to mogoče

Ko pri osebah z zmerno in napredovano obliko demence izvajamo trening za krepitev motoričnih veščin in drugih funkcij implicitnega – proceduralnega spomina (spomin za dejstva oz. eksplicitni spomin je že precej v upadu), se moramo izogniti odprtim vprašanjem, ki zahtevajo priklic dejstev. Takšna vprašanja so npr. »Kaj vidiš na sliki?«, »Kdaj si opravljal delo poštarja?«, »Kaj bi želel piti?«, »Kaj bi rad danes počel?« itd.

Cilj treninga za krepitev spomina oziroma veščin, povezanih z njim je, da se oseba počuti dobro in uspešno, če je v zadregi se lahko zapre vase. Pomagamo ji tako, da ji ponudimo izbiro med dvema odgovoroma, pri čemer je eden pravilen, drugi napačen: »Je na sliki slovenska ali angleška zastava?«, »Bi želel piti mleko ali jabolčni sok?«, »Bi želel sestavljati puzzle z motivom mačke ali vlaka?« (obe vrsti puzzel dejansko pokažemo, da oseba lažje izbere). Na ta način že ponudimo odgovor, pri osebi pa se lažje vzpostavi avtomatska povezava z implicitnim in eksplicitnim spominom.

Osebo je tudi vedno bolje povabiti k določeni aktivnosti, kot pa zahtevati, da pri nečem sodeluje. Npr. »Bi mi pomagal sestaviti te puzzle na mizi?«, »Bi mi pomagala pobrisati tale pribor?«

Ponavljanje aktivnosti za dosego uspeha

Najbolje je vaditi aktivnosti in rutinska opravila, ki so še ohranjena (postopki in rutinska opravila so del implicitnega spomina, ki je med najdlje ohranjenimi spomini). Večkrat, ko jih bomo trenirali, bolj bo oseba pri njih uspešna (strokovni izraz za to je ponavljajoči priming). Zadovoljstvo ob uspehih pa vpliva tudi na počutje in samopodobo. Posameznik se ob tem  morda ne bo spomnil, da je določen postopek oz. aktivnost že opravljal, v spominu pa se mu bo ohranil postopek izvajanja. Kadar je demenca že močno napredovana, bomo s ponavljanjem še ohranjenih oz. delno ohranjenih rutinskih opravil dosegli večji učinek, kot če bomo ljudi z demenco učili novih veščin. Da so takšne naloge zelo učinkovite, govori več raziskav.

Aktivnosti lahko izvedemo tudi s pomočjo vsakodnevnih pripomočkov, kot so npr. zobna ščetka, krtačka za čiščenje, glavniki, jedilni pribor. Vse te predmete skrijemo v vrečko, ali jih damo v škatlo z odprtino, oseba pa jih lahko prepoznava le s tipom (brez uporabe vida). Če predmet prepozna, ga povleče iz vrečke ali škatle. Podoben izdelek najdete tudi v spletni trgovini.

Razdelite postopek na več korakov, poenostavite kolikor je mogoče

Ker so rutine in postopki med najdlje ohranjenimi ali vsaj delno ohranjenimi sposobnostmi, velja osebi poznana rutinska opravila krepiti in ponavljati. Četudi je opravljanje prej rutinskih opravil že prizadeto, jih lahko s prilagojeno predstavitvijo in nenehnim ponavljanjem ohranimo. Enostavnih procedur se lahko oseba tudi priuči in znanje o proceduri ohrani (sicer bo pozabila, da je aktivnost prejšnji dan ali uro že izvajala, postopka pa se bo spominjala).

Del implicitnega spomina je tudi klasično pogojevanje, ki temelji na ponotranjenih vzorcih vedenja - predstavlja aktivnost, ko določen dražljaj avtomatično sproži naslednjega. Npr. ko nekomu vržemo žogo, se bo ta avtomatično odzval, stegnil roke in poskušal žogo ujeti. Podobno se avtomatično odzovemo, če zaslišimo poznano pesem ali znan pregovor. Pri osebah z demenco lahko takšne  veščine (vzorce vedenja), ki so shranjeni v implicitnem spominu, izkoristimo za trening motoričnih veščin ali komunikacijo.

Če npr. osebi predlagamo, da posesa stanovanje in ob tem pokažemo na sesalec, bo zelo verjetno samodejno prijela za ročaj sesalca in začela sesati (postopek sesanja je torej ohranjen, saj so rutine del dolgo ohranjenega implicitnega spomina). Ob igri Človek ne jezi se bo vedela, da je potrebno npr. vreči kocko. Če je oseba v preteklosti kdaj sestavljala puzzle, jih bo samodejno začela sestavljati (seveda počasneje in okorneje kot včasih, sam postopek sestavljanja puzzel pa ji bo znan). V nasprotnem primeru ji moramo nazorno pokazati, kako puzzle sestavljati in jo nato povabiti, da enako ponovi sama. Težavnost puzzel (število kosov) mora biti seveda prilagojena stopnji demence.

Če nam oseba pomaga pri kuhanju čaja, mora najprej poiskati čajnik, nato vanj naliti vodo, vklopiti štedilnik, počakati, da voda zavre, izbrati čaj, vzeti čajno vrečko, jo dati za točno določen čas v vodo ter čaj po želji tudi sladkati. Da bo oseba sposobna sama poiskati čajnik (in ostalo), je priporočljivo, da ji na omarico, kjer ga najde, nalepimo fotografijo čajnika, saj se ob napredovani demenci ne spomni več, kje je shranjen (upadajoči dolgotrajni epizodični spomin). Poskrbeti moramo, da ji vsak korak priprave počasi pokažemo in ji nato dovolimo, da vsak posamezni korak sama dokonča – šele nato se lotimo naslednjega koraka. Ob asistiranju osebo opazujte in presodite, ali ste celotno proceduro priprave čaja razdelili na dovolj enostavnih korakov, ki jih oseba zmore zadovoljivo opraviti – ob pozornem opazovanju boste sposobni postopek primerno prilagoditi.

Enako lahko oseba npr. pomaga pripraviti mizo (na mizo postaviti krožnike in pribor) – če je v preteklosti to redno počela, bi morala biti ta rutina ohranjena. Oseba bo zmožna sama poiskati krožnike in pribor v kuhinji, v kolikor ji bomo na vrata omaric prilepili slike, kjer se potrebno nahaja. Ob močneje napredovani demenci, ji lahko natančno število krožnikov in pribora (da jo razbremenimo težavnega razmišljanja o številu potrebnih kosov) že postavimo na mizo, oseba pa jih samo primerno zloži. Vajo lahko še poenostavimo z že pripravljenim pogrinjkom za eno osebo, preostale pa oseba po zgledu nato pripravi sama.

Oseba lahko tudi pomaga brisati oz. loščiti pribor. Če ji bomo pripravili pribor in ji podali krpo, ga bo, zaradi ohranjenega implicitnega-proceduralnega spomina, običajno začela sama loščiti. V nasprotnem primeru ji postopek pokažimo (ne razložimo), da ga bo za nami lahko ponovila. Podobna enostavna aktivnost je lahko zlaganje perila, brisač, kuhinjskih krp.

Napredujte od enostavnih do bolj zahtevnih aktivnosti

Aktivnost vedno prilagodimo glede na napredovanost demence. Namesto, da se takoj posvetimo pravilnemu igranju kart ali domin, osebi najprej omogočimo, da karte ali domine enostavneje sortira, nato pa postopoma preidemo na kompleksnejše sortiranje oz. igro. Po nekaj ponovitvah bo usvajanje procedur vedno uspešnejše in sčasoma lahko preidemo na kompleksnejše verzije igranja.

Barvanje oz. slikanje je ena od aktivnosti, ki so ljudem z demenco zelo ljube. Tudi tu se držimo načela od enostavnega h kompleksnejšemu. Pri lažji obliki demence lahko osebi ponudimo zahtevnejše pobarvanke v obliki mandal ali kompleksnejših pobarvank. Pri že napredovani demenci bodo primerne pobarvanke z enostavnejšimi motivi, lahko se poslužite pobarvanke tukaj. Zelo enostavni so tudi Aquapaint produkti za slikanje, ki ljudi z demenco vedno znova očarajo.

Brez pritiska – prav ali narobe ne obstaja

Osredotočajte se na napredek pri aktivnosti in manj na točnost izvajanja ter dosego cilja. Osebi ni potrebno vsega narediti prav (in je tudi ne popravljajte oz. pri tem ne vztrajajte, če v aktivnosti očitno uživa), niti ji ni potrebno zaključiti aktivnosti. Pomembno je uživanje in sodelovanje v aktivnosti.

Uskladite hitrost in intenzivnost komuniciranja

Splošno vodilo pri komuniciranju naj bo, da govorite toliko, kolikor govori oseba z demenco (prilagodite se njeni stopnji govora). Pri pogovorih oseb ne popravljajte, z njimi govorite mirno, nekoliko počasneje, artikulirano ter s toplim glasom. Tudi če pogovor ni smiseln, le-ta na osebo vpliva pozitivno, saj sta vaše odzivanje in pogovarjanje znak, da spoštujete njeno/njegovo željo po druženju in komunikaciji.

Pomen glasbe

Kognitivni upad poteka v možganih za različna področja ločeno. Desna možganska polovica, ki ima med drugim sposobnost avditivnih zaznav (prepoznavanje zvokov, glasbe), je pri napredovanju demence običajno prizadeta kasneje kot leva. Pri osebah z demenco zato opažamo, da se spomnijo besedil pesmi in melodij, čeprav drugi spomini ne delujejo več dobro. Včasih osebe ne govorijo skoraj nič več, ob glasbeni spremljavi pa se spomnijo besedila. Če z osebo zapojemo, zaigramo na instrument ali poslušamo določeno glasbo, lahko ponovno vzpostavimo vez med nami in njo ter stimuliramo področje možganov, kjer se nahajajo implicitni spomini (tu je ohranjen spomin na besedilo pesmi in ker je ta spomin dolgo ohranjen, je možnost, da se bo oseba spomnila besedila, precejšnja). Pozitivni učinki takšne komunikacije so prav tako neprecenljivi za osebo z demenco.

Vidne, slušne in tipne zaznave so bližnjica do naših osebnih spominov

Z namenom stimuliranja vidnih zaznav, lahko pri treningu uporabimo tudi slikovni material. Slike ali fotografije naj bodo iz posameznikovega vsakdanjega življenja iz bližnje ali daljne preteklosti, poklicnega življenja itd., da bo priklic eksplicitnih spominov lažji (kot že omenjeno, večja kot je podobnost med trenutnimi ter preteklimi, originalnimi okoliščinami, bolj verjetno je, da se bo oseba nečesa spomnila). Tudi spomini podobni posameznikovim, in ki jih najdete med našimi spominskimi aktivnostmi, pripomorejo pri odkrivanju posebnih spominov ter spodbujanju komunikacije.

Stimuliramo lahko tudi vohalne in okušalne zaznave ter tip. Če bo oseba zavonjala svoj priljubljen, domač vonj, se bo aktiviral dolgotrajni epizodični spomin (kjer so shranjeni tudi vonji ter okusi hrane in pijače, ki smo jo poznali) hkrati pa tudi druga pomembna področja. Če bo vonj prepoznala in poimenovala, se bo aktiviral tudi dolgotrajni eksplicitni in semantični spomin. S senzornimi produkti lahko spomine stimulirate kreativno in z uporabo več čutov.

Poskusite raznolike aktivnosti

Poskusite nove in različne aktivnosti, saj vam bo le to omogočilo poiskati aktivnosti, v katerih bo posameznik užival. Ob vseh omenjenih aktivnostih boste spodbujali komunikacijo in ustvarili intenzivnejšo vez med vami in osebo z demenco, saj bo le ta občutila sprejetost in varnost.